V tem prispevku predstavljamo skupino motenj, ki jo v novejšem času imenujemo disleksija, po starem pa legastenija. Prispevek je bil pripravljen za strokovno srečanje šolskih svetovalnih delavcev l. 2016, v okviru katerega so bile tudi delavnice. Na povabilo urednice revije Jana, je bil v novinarsko prirejeni obliki objavljen v tej reviji, nato posodobljen na platformi Academia.si. Z njim smo želeli predstaviti disleksijo kot drugačnost, ne kot motnjo ali okvaro. Taka drugačnost je lahko tudi prednost. Kolikor danes vemo o njej, je strah staršev pred šolsko ali življenjsko neuspešnostjo takega otroka nepotreben. Potrebuje pa oporo, včasih mu je treba stopiti nasproti. Ni breme zgolj disleksija. Bremenijo tudi reakcije ljudi iz okolja, ki se mu ne prilagaja, se mu čudi in ga obremenjujejo z vprašanji ter ga primerja s teoretskimi modeli otroka. Vsem, tudi z drugačnostjo obdarjenim, je potrebno spoštljivo izkazati sprejetost a vzpostaviti tudi pričakovanja, da bo sam kaj storil zase. To, da mora otrok hoteti in znati poskrbeti zase, velja tudi nasploh, ne le pri otrocih z odkloni od tako imenovane normalnosti. To je žal v nasprotju s trenutnimi koncepti vzgoje, ki podpirajo tezo, da je otrok revček, ki potrebuje servilnost staršev in drugih bližnjih in prirejanje okolja, v katerem živi. Ker to ni mogoče, odločnosti pa si ne upamo uporabiti, ustvarjamo nesrečneže namesto srečnih v čaru pisanega življenja. ..Več