V tem poglavju avtorica obravnava drugačne učence, drugačne učne poti in nekoliko tudi drugačna vodenja šole. Predvsem, ko po ustaljenih vzorcih in teorijah ne gre. Ali pa  zato, ker je drugače bolje. Vodi k višjim dosežkom. Drugačno je tudi, kar ni namenjeno vsem, le nekaterim, drugačnim. Tistim, ki hočejo več. Drugačnost je lahko ovira, lahko pa tudi prednost in drugačni tudi prehitevajo, na primer kak togi, v času zamrznjeni proces. Parola Vsi smo drugačni je oguljena, a opominja, kadar učni in drugi procesi otroke obravnavajo kot copy-paste produkte.

Vprašanje, kako delovati z drugačnimi (učitelji, učenci, starši …), je vedno pereče, saj ni končnih odgovorov. Kot tudi ne na vprašanje, v kolikšni meri prilagajati šolo in vse drugo okrog njih in koliko naj bodo sami opremljeni borci, ki jih učitelji predvsem motivirajo in jim odmikajo največje ovire. Naj se priučijo postopkov večine ali naj raje vnovčijo svojo drugačnost? Je drugačnost prednost ali slabost ali vsakega nekaj? Avtorica, sama zmerni dislektik, se je pretežno borila sama. Če nikakor ni šlo, na primer ločevanje leve in desne ob splošni zmedenosti, je potrebovala diskretno pomoč. Tako, ki je oviro odpravila in skrila. Ukvarjanje z odzivom drugih je lahko naporno, drugačne pa »normalni« hitro odrinejo na rob, če pomanjkljivosti ne kompenzirajo z nečem, v katerem so mnogo, mnogo boljši od »normalnih. Za preostanek motenj, ki ga ni mogoče niti skriti niti odpraviti, se je treba znajti. Celo na šoferskem izpitu. Kot učiteljica trdi, da je vedno iskala prednosti hiperaktivnih in drugače posebnih učencev in štela za uspeh, če je preusmerila kak višek energije v korist za učenje.

Kljub študijam in vse boljšem poznavanju delovanja možganov, ni receptov za uspevanje drugačnih med »normalnimi« – v takih primerih je najbolje, da se učitelj znajde in postane iz »normalnega« povsod bolj servilen, le z odpustki pri ocenah nikakor.