V tem poglavju avtorica obravnava različne vidike učenja kot procesa. Pri tem predstavlja tudi učenje z različnimi tehnologijami in pripomočki. To zahteva didaktično prilagajanje procesa, metodologije in gradiv ter delno spreminja vlogo učitelja. Ta ostaja pomemben člen v te procesu, a ne več nepogrešljiv. Celo to pričakujemo, da bo poučeval tako, da se ga bo učenec osvobodil, da bo torej postal pogrešljiv – vsaj občasno. A s tem hitro nastajajo nove vrzeli. Učitelj je tudi družabnik, motivator in tisti, ki v učenje vnaša pozitivne emocije – nujne vsaj takrat, ko različni dejavniki delujejo nasprotno. S tem pa mnoge teorije pogrešljivem učitelju odpovedo. To velja kljub prizadevanjem, da bi bil umetni učitelj kot tehnična kreacija podoben živemu, zato ljubek in poredno nasmejan. Ker pa v svojem bistvu in percepciji učencev ni klovn, se zdi tosmerno prizadevanje dizajnerjev odveč.

Prenos učenja kot procesa v digitalno okolje običajno poteka tako, da preslikamo učenje iz fizičnega okolja v digitalno. S tem pa v tehnološko naprednejše okolje prenašamo tudi znane, ne pa tudi odpravljene slabosti klasičnega učnega procesa in dotrajane empirične pedagogike. Včasih tudi tiste, zaradi katerih se tja sploh selimo. Vprašanje, kako z v novem okolju ustvariti »boljši« pouk na mesto večje noblese, ostaja odprto z majniki premiki na bolje.

Prispevki, ki so v tem poglavju, so bili večinoma v obliki prezentacij in predavanj že predstavljeni na strokovnih konferencah in delavnicah med leti 2014 in 2022.