Medtem ko se je učenje z IKT že umestilo v neotipljivi svet učenja, prihaja umetna inteligenca in nekatera že odgovorjena vprašanja se znova odpirajo. Z njimi se vrača tradicionalno nezaupanje in skrb, da bo šola izgubila avtoriteto, saj bo možno napredovati brez znanja, kar bo tako za šolo kot za prihodnost mladih pogubno. Ta vprašanja so se pojavljala vsakokrat, ko je v šolo vznemiril kak večji tehnološki preboj ali ko se je v procesu pouka pojavilo več neotipljivega, kar odrasli ne morejo (ne znajo) nadzorovati. Čas je vsakokrat pokazal, da je skrb pretirana, če pravočasno didaktično predelamo učne procese in to tako, da novosti izkoristimo. Spremembe pa vedno kaj  odnesejo. Škodo je nato potrebno zakrpati: drugače vrniti emocije v šolo in njene odnose, posebej trenirati spretnosti, zlasti tiste, ki se povezujejo s kognitivnimi procesi … Saj res: Kaj pa če za dalj časa zmanjka elektrike?